Milo zate.

Milo zate.

Zame?

Naj sneži!

Korenček-ognjič-meta, sivka in cimet-refošk so dobili zimsko preobleko. 

Na voljo v omejeni količini.

Milo za novoletno darilo.

Milo za drago je pozornost. Je toplina doma. Je tisti detajl, ki zaokroži celoto.

V kolkor bi želeli podarili Milo za drago nama pišite na info.milozadrago@gmail.com ali naju obiščite na katerem izmed decembrskih sejmov po Ljubljani. Kmalu objaviva kje se bomo lahko srečali.

Za sončne jesenske dni in skakanje po lužah.

Za naročilo nama pišite na info.milozadrago@gmail.com, z veseljem poveva več.

Foto: Amedea Derenda

Najina izkušnja Ravene in mozaikov.

Vas zanima utrip življenja med aktivnimi študijskimi počitnicami v sosednji Italiji?

Konservatorka-restavratorka in zgodovinarka, sošolki v zadnjem letniku Oblikovanja kamna v Sežani, sicer pa vpeti v milne in drugačne mehurčke blagovne znamke Milo za drago, sva to poletje želeli preživeti malce drugače. 

In sva odšli na poletno avanturo, v iskanje dolce vite v Raveno, mesto mozaikov. Prvi stik, pot skozi labirint enosmernih ulic, naju ni povsem prepričal. A le za kratek čas. Italijansko mesto, na prvi pogled enolično opečnato. Iz vedute sodobnih stavb vsake toliko pokuka kakšna prav tako opečnata cerkev. Ob prvem tesnejšem stiku pa se je izkazalo za idealno. Ravena je poleti prijetno mesto za bivanje, saj je turistična mrzlica zmerna, za oddih od dela pa poskrbi množica dogodkov.

Po Raveni

Da je majhno, sva že vedeli, rečeno nama je bilo, da »nič v Raveni ni daleč«. Kolo je tukaj idealno prevozno sredstvo za vijuganje med znamenitostmi iz najveličastnejšega obdobja Ravene, pred 1600 leti. Zgodovinski sprehod nas vodi od časov, ko je tu bilo zadnje glavno mesto rimskega cesarstva, pa do bizantinskih lepot. Dobro podprta umetniška produkcija 5. in 6. stoletja je mestu zagotovila danes najbogatejše in najbolj znane primere starokrščanskih in bizantinskih spomenikov v Evropi. Prej omenjene opečnate cerkve, ki navzven ne kažejo razkošja niti starosti, v notranjosti skrivajo barvit mozaični svet.

Zvezdnato nebo v Galli Placidii

Ostanek zgodovinske navezave Ravene s pristaniškim mestom Classe. Bazilika S. Apollinare in Classe

Večstoletna tradicija je na ogled po vsem mestu, za lažje obvladovanje mnogih znamenitosti pa si lahko pomagate tudi z aplikacijo Ravennamosaici. Mesto je tudi središče sodobnega mozaika, z obveznimi institucijami, kot je likovna akademija Accademia di Belle Arti di Ravenna, specializirana za študij mozaikov, muzej Museo d'Arte della città di Ravenna  z mednarodnim centrom za dokumentacijo mozaikov in še čim ... Vsaki dve leti pa si lahko ogledate tudi Mednarodni festival sodobnega mozaika, letos od oktobra naprej. 

Danes v Raveni deluje več kot deset mozaičnih studiev. Ta, v katerem sva na praksi, Gruppo Mosaicisti Ravenna, nadaljuje tradicijo povojnega studia, ki je nastal iz Ravenske akademije. Njegova prva ekipa je v petdesetih letih naredila kopije antičnih ravenskih mozaikov (lani so bile v okviru EPK na ogled v Mariboru), današnja delavnica pod vodstvom mojstra Marca Santija pa spretno in strokovno udejanja povezavo med lastno umetniško produkcijo in bogatimi restavratorskimi izkušnjami. Delavnica, v kateri se znajo spopasti z vsakršno mozaično zagato, je spodbudno okolje za dve, ki se s tem šele spoznavava. Po drugi strani pa je tudi nenehen opomin, česa vse še ne veva.
Preizkusili sva se v ravenski posebnosti, načinu izdelave mozaika z začasno apneno podlago. Sodi med direktne tehnike, kar pomeni, da se mozaični kamenčki (tesere) v mozaik vstavljajo z licem navzgor. Podlaga iz vlažnega apna dopušča tudi poznejše popravke in več časa za dodelavo detajlov, priljubljena pa je tako med začetniki kot mojstri.

Vsak pravi mozaicist potrebuje martelino, kladivo za cepljenje teser

 Klešče za dokončno obliko teser

 Vstavljanje teser v apneno podlago 

Po nekaj izvedenih kopijah mozaikov je prišla na vrsto konkretna naloga. Po predlogi sva izdelali kamnito preprogo. Ta je ena od posebnosti, ki jih delavnica Gruppo Mosaicisti vnaša v mozaični svet. Imenujejo jih tapetti di pietra, kamnite preproge na gibljivi podlagi. S tem so mozaik osvobodili statičnih vlog in ga ponesli širše.

Okoli Ravene

Emilija-Romanja, pokrajina z dvojno identiteto, obiskovalcu ponuja mnogo. Tisti, navajeni plaž z naše strani Jadrana, se težko navdušimo nad italijansko mivko, izkušnjo pa precej polepša glasbena spremljava poletnih lokalov na plaži. Vsekakor priporočava obisk Hana-bi v Marini di Ravenna, bližnjem mestu, kamnor se Ravenčani odpravijo na žur. 

Emilija-Romanja poleg naravnih znamenitosti (se bo treba vrniti na kolesarjenje mimo lagun okoli Comacchia, malih Benetk), kulinaričnih užitkov v kulturnem stičišču, Bologni, ter potepanja po okoliških mestecih ponuja tudi nekaj zanimivih tradicinalnih rokodelsko-umetniških tehnik. 

Na naju je najmočnejši vtis pustila stampa a ruggine oz. tiskanje z barvo iz rje. Tehniko sva prvič opazili na pravi italijanski tržnici, ki vsako soboto oživi parkirišče poleg ravenskega stadiona. Zares pa sva se z njo spoznali v Forlíju. Ta je od Ravene oddaljen 40 minut vožnje proti jugozahodu. V središču mesta, prav v bližini glavnega trga Piazza Saffi, je majhna trgovinica Il guado, ki je polna rjavo-belega kontrasta. Lastnica Elena Balsamini nama je razložila način tiskanja stampa a ruggine oz. stampa romagnola in naju povabila v svoj atelje v bližini na preizkušnjo. Najino navdušenje nad naravnimi barvili in ročnim tiskom je v Eleninem ateljeju dobilo novo razsežnost. Pri svojem delu izhaja iz stare tradicije, ki pa jo motivno dopolnjuje z všečnimi ornamenti iz drugih krajev in časa pa tudi s sodobnimi potiski.

Elena pri delu

 Lesene šablone

 Optimalen odtis dosežemo po nekaj udarcih z batom.

Stampa a ruggine oz. stampa romagnola je tradicionalen ročni tisk na platno, značilen za Romanjo. Orodje in tehnika sta še danes enaka kot na začetku, v 17. stoletju. Šablone so ročno izdelani lesorezi z značilnimi rastlinskimi in verskimi motivi ter ornamenti. Najznačilnejši stari motivi so klasje, grozd, vinska trta in petelin ter so povezani z lokalno simboliko. 

Barvno osnovo za tiskanje da oksidirano mehko železo, ki sta mu dodana kis in moka. Razmerje ključnih sestavin vpliva na različne odtenke rjasto rjavega potiska, ki se dokončno pokaže šele po spiranju v lužni kopeli. Nama so najlepši potiski na ročno tkanem platnu.

Mesto naprej je Faenza, keramičarsko središče s tradicijo že od 14. stoletja. Poznate ime majolka ali izraz »faience« – ta izhaja prav iz značilne faenške poslikave. Danes je v muzeju z obširno zbirko v čudoviti stari palači razstavljena keramika od arheoloških primerkov do sodobnih keramičnih eksperimentov. 

Čeprav Ravena marsikdaj ostane v senci slavnejših in bolj priljubljenih italijanskih mest, obiskovalcu že ob kratkem srečanju ponudi mozaični skok v preteklost. Upava, da nama je z opisom najinega doživetja uspelo poustvariti vsaj del tega, vsekakor pa je Gallo Placidio vredno videti na lastne oči.

*Članek je bil objavlen v poletni številki spletne revije Dom in stil. 

Po Raveni.

Deset tedenska praksa v mozaični delavnici v Raveni je za nama. Poletje si bova zapomnili po mozaičnih teserah, italijanskih tržnicah, mercatinih rabljene robe, aperitivčkih s sodelavci po službi, kolesarjenju po mestu, popoldnevih z najinim osebnim vodičem, vikend izletih po Emiliji Romanji, spoznavanju z njeno rokodelsko tradicijo.

Pogrešava Marijana, Raffo, Mattia, Marca,Yummi, Paula, Eleno, zato sva prejšnji vikend že skočili nazaj.

V jesenski številki revije Dom in stil sva strnili letošnje poletje. Klik na stran 112!

Pod nogami. // Under our feet.

Talni mozaiki, San Vitale, Ravenna.

// Floor mosaics, San Vitale, Ravenna.

Ravenska nagrada // Ravenna can be a prize

Se spomnite objave, ko sva napovedovali prakso v Berlinu? Aprilsko skiciranje po Toskani in Umbriji naju je odneslo v drugo smer in po spletu naključij in v iskanju la dolce vite sva pristali v Italiji. In zdaj se v Ravenni spoznavava s triki ravenske tehnike izdelave mozaikov, restavriranjem mozaikov, medtem pa tudi vadiva italijanščino in delava skoke naokoli.

Ampak ta vikend sva se odločili ostali kar doma, za nagrado za uspešno zaključen 3-ji mozaik sva si privoščili obisk mavzoleja Galle Placidie. Naj modra odnese tudi vas!

// The architecture sketching trip aroud Italy in april was amazing, and we had to come back. Instead of Berlin we decided to explore Ravenna and Emiglia-Romagna. Internship at a mosaic workshop is amazing, as are the originals of the mosaic copies we made. The 3rd copy is from Galla Placidia.

Še dobro, da imava šotor vedno s seboj...

Najino prvo javljanje iz prakse v Italiji bo malo manj kamnito obarvano ... Pa sva le skoraj na dopustu, s prostimi vikendi za odkrivanje novih poti izven okvirov delavnice. In kamni, vino, sir, griči trt, trajnostno naravnane turistične kmetije, vse to izgleda že neka stalnica v najinih poteh (glej zapis o Robidišču).

Prvi uspešno zaključeni teden prakse v mozaični delavnici Gruppo mosaicisti v Ravenni je bilo pač treba proslavit. Zato je najina prva pot namesto proti morju peljala v kontra smer, na mini festival Piandistantinostock v idilični osami gričov Emiglie romagne. Cimer je aktivno prisostvoval na festivalu – to sva morali slišati – ko pa sva še ugotovili, da nama je program pisan na kožo – ni bilo več dvoma. Lepe stare italijanske vile ob poti do turistične kmetije naju niso mogle pripraviti na popolnost tam; zanimive delavnice, perfektno okolje, izvrstna večerja, domače vino in večerni koncerti...

Prve izkušnje sva lahko izmenjevali že kar takoj, tam je bila namreč tudi demonstracija barvanja volne z naravnimi barvili. Alja kot izkušena poznavalka je poklepetala o barvilih, jaz pa sem se zaljubila v barvanje z rastlinami, podobno Robidišči cianotipiji.

Obžalovanje dneva: da si nisva vzeli dovolj časa za košarjenje.

Protiutež večera: kdo rabi košaro, če je dobro hrano, pije vino in se med plesom uči italijanskih glagolov?

čin-čin!

naravni hladilnik v kamnitem koritu

dal latte al formaggio

tinture naturale

eko print

zamujene košare (vesna, a bomo enkrat skupaj?)

nostri ragazzi

idealno prizorišče, oder na lesenih brunih

perfetto!

Obljubiva, da bo tale blog v naslednjih dveh mesecih bolj živahen! Spremljajte kaj se nama dogaja, kmalu pokaževa tudi kakšno fotko iz delavnice...

Woodstone 2013

Delavnica Woodstone v Robidišču je letos potekala drugič. Teden v najbolj zahodni slovenski vasi je pravzaprav velika delovna akcija, eden od načinov oživitve vasi (za več o prebujanju Robidišča klikni tu). Povezuje dve višji strokovni šoli, mariborsko lesarsko in sežansko kamnoseško ter tudi naš oddelek za fotografijo.

Lani je bila tam Anja, potem pa sem celo leto poslušala vtise, tako da sva šli letos obe. 

le ena od različnih prostočasnih dejavnosti

In z nama Anka in Katja, druga četrtina naše kamnoseške ekipe. Štiri punce, tri restavratorke in zgodovinarka, ki smo se povezale ob kamnu. In že na kamnoseški delavnici na Braču smo dobile ime – Štiri v vrsto.

Projekti letošnjega kamnitega dela Robidišča so bili raznoliki. Izhodišča so bila zastavljena v povezavi z oblikovalskimi posebnostmi vasi, značilnimi kamnoseškimi elementi in tradicionalnimi obdelavami. 

hiša, šivana s kamni

Kamen-vrtiljak, lotili sta se ga Anka in Katja. Pa prestol, darila za občino in čezmejne partnerje ter povezava kamna s cianotipijo, eno prvih fotografskih tehnik. Slednjih dveh sva se lotili midve.

Prve dni sva razmišljali o uporabnem darilu oziroma spominku vasi. Želeli sva povezati oba elementa delavnice (in se preizkusiti v novem materialu) – kamen in les – ter narediti izdelek, ki bi se ga lahko kot reprezentativnega za vas izdelovalo v večjem številu. Leseni deski sva razširili uporabno vrednost, dodali sva ji prostor in ga povezali s kamnom. Sir, tradicionalen proizvod vasi, tako na deski narežeš, ponudiš pa ga na kamnitem krožniku.

robidiški komplet ...

... ali samostojna kosa?

Najin drug projekt pa je nastal v povezavi z drugim področjem sežanske šole, fotografijo. Naši fotografi so se na delavnici ukvarjali s cianotipijo, njihova fotozgodba je na ogled tule. Tehnika cianotipije naju je s svojo modrino in preprostostjo očarala že pred leti, sedaj pa sva končno imeli tudi možnost da jo sami preizkusiva. Robidiške cianotipije na papirju so nastajale čez cel teden, najin del pa je obsegal izdelavo kamnitega okvirja ter pripravo kamnitega nosilca za poizkuse prenosa cinaotipije direktno na kamen. S fotografi sva se posvetovali o velikosti, potem pa je sledila izvedba in predvsem pričakovanje, če se bo res izšlo tako kot smo si zamislili... 

kamen kot medij za cianotipijo?

...lahko! (foto Maša Lancner)

ciano-kamen (foto Maša Lancner)

najin poizkus, končni rezultat pa pokaževa drugič (ali pa pridite na obisk, visi!)

Skačete po lužah?

(Foto: Amedea Derenda)

Sešij si! Ovitek za...

Hitra in dovolj trdna rešitev za zaščito tako zelo občutljivih naprav.
Ročno sem obšila dva kosa debelega filca (Filc Mengeš). Končno velikost sem prilagodila po dveh zašitih robovih ter na koncu dodala zapenjalo, za katerega sem uporabila košček usnja in ježka. Ježka sem na usnje pritrdila kar z mekolom, naredila pa sem tudi nekaj šivov, da bo zagotovo obstal. Drugi del sem prišila na ovitek ter na koncu nanj prišila še usnjen trak.

Še ena variacija z nekoliko tanjšim filcem, ki sem ga lahko sešila s strojem, izpred nekaj let. 

Možnar.

Študij oblikovanja kamna se bliža koncu, zato sva zadnji čas zaposleni s pripravo portfolia in iskanjem prakse. Najin cilj je Berlin. Verjameva, da se bo našel prostor za dve punci v tem poklicu :)

Med zbiranjem materiala se je v objektiv ujel tudi tale terilnik, Anjino prvo delo.

Pomlad!

Valentinova pozornost...

...ali misel na morje?

Kmalu.

V sušilnici se že sušita dve novi milni zgodbi.